Naj ne bo to še ena bedna biografija benda

Up N’ downs – preprosto, a pomena polno ime. Večina jih pomisli »Jeb*****, še en vase zagledan garažni bend, z umetelno zasedbo, ki bi rad osvojil nagnito slovensko glasbeno sceno. Vzponi in padci, klišejska predstava o življenju, ki jo natepava pač še en slovenski bend s pevkami in kitarami.«

Ja, no, začnimo pri imenu.

Po avtorjevem prevodu pomeni Vzpon, ki ga spremljajo padci. Za tem imenom se namreč skriva misel, da je Vzpon močnejši od vseh padcev, ki jih je zmožno v življenju doživeti ali proizvesti človeško bitje, in da je upanje tista komponenta, ki je ne more zadušiti niti najbolj uničevalna sila ali ideja. Vzpon je napisan z veliko, kar pomeni, da presega človeka in njegove slabosti. Lahko si ga predstavljate pod različnimi pojmi – glasba, umetnost, kultura, vera …

OMG, kakšni zafilozofirani zateženci …

Ja, potem pa ne vem, kaj iščeš na naši spletni strani! 🙂
Sicer pa se opredeljujemo kot rock bend, zato mogoče še počakaj malo na zabavnejši del …

Začeli smo v letu 2009, recimo … Začetki so vedno povezani z besedo rojevanje. Bilo je za poslušalce mučno, a za člane benda izjemno zabavno guljenje inštrumentov in glasilk, lahko bi rekli trpko približevanje pojmu glasbe. Edini, ki je imel praktično in teoretično osnovo, je bil Aleks, ki je ustvaril glasbo za prvi komad z naslovom Meja. Bil je nadarjen klaviaturist, ki je res odlično spremljal letom primerno podivjanega bobnarja Tinča, njegovega brata Jako na basu, egotripično kričečo pevko Lavro, neodločnega pevca in kitarista Erika ter njegovega brata Davida, sfilozofiranega študenta brez prihodnosti, ki je znal približno tri akorde na kitaro in se je bendu pridružil nekoliko kasneje. Razlika v letih je bila torej še najmanjši problem.

In smo špilali …

In naredili drugi komad. No, David ga je. Aleks je bil navdušen nad besedilom, Tinč ga je ljubosumno kritiziral, da spominja na Nino Pušlar, ostali so se pač podredili »najstarejšemu« v bendu. Naslov je bil Blizu si, precej zatežena balada, ki je po čudnih poteh v javnost prišla kot demo, posnet na Tinčev telefon, in ob njej so jokale mozirske osnovnošolke. No, ravno v OŠ Mozirje smo jo tudi zaigrali v živo in poželi bučen aplavz tisočglave množice, med katero niso bile samo osnovnošolke, ampak tudi najstnice, študentke, učiteljice … Pa tudi moški spol je bil prisoten.

Dejansko so nas ljudje vzeli bolj resno, kot smo pričakovali.

OK, bomo pač glasbeniki. Nastop je bil očitno res impresiven, saj smo dobili na ta račun kar nekaj špilov. Problem je bil, da smo znali »dobro« odigrati samo dva komada, ostali repertoar pa se je šibil pod tresljaji našega fušanja. Nekaj ljudi je bilo vseeno navdušenih. Očitno so z odra zavohali naš pot, ki je na daleč smrdel po rock ‘n’ rollu primarne sorte. Imeli smo jajca. Velika jajca … Jajca za ustvarjanje. Naredili smo kar nekaj komadov, ki so dobili svoje demo oblike, sicer še pod velikim vplivom starejših rokerskih bratov, a vseeno, bila je naša roba.

Potem je odšel Aleks …

Nič kaj veliko se ni poslavljal. Vse, kar smo lahko naredili, je bilo to, da smo vzeli inštrumente in v kapeli na mozirskem pokopališču na njegovem pogrebu zaigrali tišino – njegovo metalsko himno Nothing else matters. Takrat smo jokali skupaj s poslušalci.

»Bend mora it naprej,«

je rekel Robi, Aleksov oče. Prevzel je funkcijo našega zastopnika in smo šli naprej. Na basu se je pridružil Aleksov brat Andraž, ki je nazaj v bend prinesel nekaj »bratovega duha«. Kljub nekaj bolj ali manj posrečenim menjavam klaviaturistov smo še isto leto nanizali kar nekaj špilov. David je prinašal na plac (prostor za vaje) vedno nove papirje, polne prečrtanih in neprečrtanih verzov in čudaških zapisov glasbe, pri tem se mu je kmalu pridružil še Erik in Downsi smo postajali čedalje bolj samosvoji avtorji.

Če znamo delati glasbo, bomo znali organizirati tudi rock festival.

In smo ga. Gor N’ dol z Up N’ downsi 2011. Dve predskupini in mi. Zaigrali smo vse svoje komade, prišlo je par sto ljudi. Rock ‘n’ roll. Dogodek se je tudi v naslednjih letih ponovil.

Robi je rekel, da rabimo en odmeven nastop

in prijavili smo se na predizbor za Rock Otočec. Še pred tem je v bend vskočila odlična klaviaturistka Lucija in zasedba je bila spet popolna. Z mega podporo publike smo se uvrstili na glavni oder. Ljudi na tropsko vročem Otočcu na tisti junijski četrtek 2012, ob šestih popoldne, ni bilo kaj dosti. A velikost odra … V to smo se zaljubili. Istočasno se je na nekaterih radijskih postajah predvajal naš Goldgeist. Ni blo slabo … Naša ljubezen do velikih odrov se je k sreči uresničila še nekajkrat. Še isto leto v Komendi in na Dobrni ter v letu 2013 na Vransko summer night, na 18. obletnici Radia City in na festivalu ŠVIC. Seveda smo razdajali rokerske duše tudi na manjših nastopih in koncertih, ki jih ni bilo malo, poleg tega pa smo se pokazali na TV-sprejemnikih z našim video prvencem za divji šanson Esprit subverzif.

In kako bomo Downsi nadaljevali svojo zgodbo?

Ne vemo. Lahko pa izdamo, da sedaj odlično sodelujemo z našim novim producentom Robertom Likarjem (Niet, The Drinkers), ki je že dosti pred nami raziskoval izvire rock ‘n’ rolla v džungli vsakdana, in kaže, da bo iz tega spet nastalo kaj duši zanimivega. In je že …