Na začetku je bila ideja o rock bendu. Fantje in dekle iz vasi okolice Mozirja. Lahko temu sploh rečemo ideja, da se v najstniških letih odločiš, da boš sestavil rock bend? V letu 2008 je paradigma rock glasbe iz za ta žanr najplodnejših desetletij prejšnjega stoletja že dihala na zadnje koščke pljuč svojega že prekajenega telesa. Začeti z rock bendom je bil v letu 2008, ko niti svetovna recesija ni mogla zanetiti nikakršnega uporniškega plamenčka, kaj šele ognja v najstniških srcih, nek osebni luksuz, v katerem se je praktično razreševal kompleks nedovršenih sanj staršev, da bi imeli malce bolj javna življenja. Začetni kapital je bil vedno njihov. Miselni ali dobesedni. Kaj  je gnalo njihove glave? Prav gotovo veselje do glasbe, ampak predvsem v repetitorskem smislu. Kaj je gnalo njihova srca? Tisto, kar kljub vsemu žene vse generacije rokenrola od Franka Zappe dalje:  da kljub temu, da nimajo kaj za povedati, nekaj povedo.

Rock bend, prosim lepo. Smilite se mi. Besede, ki jih je petorica, ali kdaj četverica, šoloobveznih adolescentov oz. študioznih postadolescentov večkrat slišala, vsaj med vrsticami. Prepričan sem, da se nikoli ni nikomur sanjalo, zakaj je ta mala skupinica po začetnih nastopih na raznih šolskih prireditvah in mini klubskih koncertičih, na katerih niti ni bilo tako malo ljudi (na začetku te podpirajo sošolci in prijatelji), kar nekako vztrajala, čeprav so jim po vseh mogočih forumih, ki so bili takrat še bolj popularni, verjetno dobronamerni kritiki pisali, da so generični in da enostavno preveč spominjajo na Bon Jovija …

Vsaj nekomu v tem bendu je moralo biti vsaj malo zanimivo, da se ljudje po spletnih  forumih sploh ukvarjajo z njimi, in iz zgornjesavinjske trme je ta vsaj eden ostale v bendu vedno prepričeval, da so mogoče zato nekaj posebnega. Gotovo so bili vsaj lepi. En lepotec je kmalu odšel in to za vedno. Prekmalu. Kaj se je takrat dogajalo v njihovih glavah, ne ve nihče. Eni so mu bili bližje, drugi malo manj, bolelo pa je vse. Ne ve se, ali je bend zaradi tega dogodka kaj hitreje odrastel, so pa igrali naprej. Igrali naprej in šli po poteh vseh takrat začenjajočih bendov v Sloveniji in se skupaj z njimi borili po modrih medmrežjih za malo pozornosti in všečkov ter po možnosti košček večjega odra, kot je Rock Otočec. Petorica se je menjala, prihajali so novi ljudje, drugi so odhajali. Se je pa okrog benda v času po letu gospodovem 2012 začel počasi in počasi ustvarjati krog ljudi, ki so slutili, da je s člani nekaj hudo narobe. Poleg tega, da so izjemno radi posegali po žlahtnih tekočinah (po stari tradiciji gornjesavinjanov), kar je v tem žanru seveda veljalo za nekaj zaželenega, so bili fantje in vedno neko novo dekle v zasedbi vedno bolj odtujeni in čudni preprostemu podeželskemu prebivalstvu. Vztrajali so v svojih urbanih navadah, bi rekel kakšen sociolog. Niso spadali v deželo pod Goltmi. Prednost so dajali ustvarjalnosti kljub vsem težavam, ki so jim jih ob prepoznih urah napovedovali legendarni lokalni glasbeni preroki.

Neka bizarna želja je sijala iz oči in z odrov. Zamaknjeni pogledi, ki se zavedajo, da si kvarijo življenje, ampak v tem neverjetno uživajo. To so bili DOWNSI v tistih letih. Klišejski moto zbori, poletni festivali, s katerih so se vračali vsaj nekaj dni prepozno, divje privat zabave, nenehni team buildingi, kakor so opravičevali skupaj prežeta jutra, po katerih je v glavi že napol zblodelega študenta filozofije nastalo največ pesmi. Vedno je bilo treba igrati. In to igrati do konca. Zgubili so strah pred uličnim nastopanjem, pred tujino, pred mislijo, da bi lahko delali glasbo na višjem, mogoče nedosegljivem nivoju. Sami sebi so se zazdeli ustvarjalci, čeprav si na to niso upali pomisliti. To jim ni bilo ravno dano v zibelko. Brat je začel posnemati brata in pisati pesmi. Nastal je koncept prvega albuma, ki je potreboval naslov, ki bo opisal vse to sranje, ki ga počnejo in ne vedo dobro, zakaj ga počnejo …

 

Vse kar sem pozabil. Pozabili so tudi vejico, na kar jih je opozoril nek poslušalec. Vedno so dobivali smešne komentarje in tudi sami sebi so se vedno zdeli smešni. Le nekateri so jih še vedno jemali preresno. Kot grožnjo, kot konkurenco … Ne pozabimo: vedno so bili lepi.

Zaječarska Gitarijada v Srbiji … Dva nastopa pred 20 000 ljudmi in zmaga po glasu publike. V zmago v glasbi sicer nikoli niso verjeli, ampak ta publika … Ta množica ljudi, ki v bankrotiranem mestu na jugovzhodu Srbije plane na koncertno prizorišče in da možnost mlademu bendu iz tisoč kilometrov oddaljenega Mozirja. V nečem so jih prepričali. O tem bi se lahko pisalo. Pa se ni.

Ljudje s podobnimi vedenjskimi značaji ali karakterji so lažje empatični eden do drugega. Verjetno so tako DOWNSI pristali v studiu ORK v Jevnici pri Litji. Kraj, v katerem ne stoji niti ena resna cerkvica. Popolnoma drugo okolje, a tako podobni ljudje. Sašo Kisovec in Robert Likar. Človeka, ki sta napol vraščena v staro studijsko opremo, pripravljena do šest ur diskutirati ali so The Beatles največji bend po naključju ali zaradi kvalitetne glasbe. Kakorkoli že, nastala je ekipa ljudi, ki radi sedijo, kadijo, pijejo in na koncu posnamejo na tako slab rock album. Prvi za DOWNSE. Zgodilo se je nekaj, česar še sami niso pričakovali. Album je bil precej slabo sprejet v javnosti, medtem ko so ga resni glasbeni kritiki po celem Balkanu opisali z izbranimi besedami …

Življenja članov benda se zaradi albuma niso spremenila. So se pa gotovo spreminjala zaradi njihove glasbe, benda in odnosov v njem. Malo so odrastli, nekateri hitreje, drugi počasneje, eni so morali zaradi določenih življenjskih navad odrasti zelo hitro, kakorkoli že, vsaj fizično so preživeli svoje prvo obdobje rokenrola. Ni pa bilo tako brezskrbno kot verjetno predvideva vsak, ki je kdaj naletel na ime UP N’ DOWNS. Zasedba, ki se je pri ustvarjalnem procesu izdelave drugega albuma ustavila pri naslednjih imenih: Erik Zavolovšek, David Zavolovšek, Martin Oblak, Andraž Stropnik, Lucija Hrastnik in Robert Likar, je zrela rock zasedba, čeprav jo ima večina nekoliko dementnih slovenskih glasbenih medijev (če ti sploh obstajajo) za mlado in obetavno ekipo, česar se ne branijo, ampak preprosto ne drži. Vsaj glede obetavnosti. Zasedba ne obeta ničesar, saj že od začetka ni obetala ničesar. Kar počnejo, je samo rokenrol. Vendar ga, zagotavljam, počnejo z velikimi jajcami.